Parlamentarna razprava o zakonu o verski svobodi je, vedno ko se je ta zakon znašel na dnevnem redu, postregla s številnimi ocvirki da so imeli izrazito (proti)katoliški okus, najbrž ni treba posebej poudarjati ob katere pa se zaradi njihove argumentativne trhlosti res ni imelo smisla vedno znova obregniti. Toda kljub temu obstajajo meje dobrega okusa, ki zapovedujejo, kaj se sme z dobršno mero humorne distance prepustiti molčeči zakopanosti v državnozborske magnetogramske zapise, na kaj pa je treba javno opozoriti.

Ta meja je bila po našem prepričanju presežena s kratkim miselnim prebliskom poslanke Socialnih demokratov in, kot sama pravi, redne bralke Družine Majde Potrata. Preden je na svečnico, ko je državni zbor s 47 glasovi vnovič potrdil zakon o verski svobodi in tako zavrnil državnosvetski veto nanj, zapustila parlamentarno dvorano in se pri obstrukciji pridružila kolegom iz opozicije in vladne upokojenske stranke, je namreč izrekla: »Mi, ki nismo verujoči,...