Nekega večera, ko smo se vrnili s prijetnega obiska in začeli nositi stvari iz avtomobila v hišo, so iz ene izmed vrečk padle igračke »neznanega lastnika«. Seveda je takoj sledilo vprašanje: »Kdo je tole dal v avto?« Po nekaj mučnih trenutkih tišine se je krivec le ojunačil in priznal krivdo, a z izgovorom, da se je tako dogovoril s fanti. Po resnem pogovoru, da tako ne gre, da je to kraja, in odločitvi, da se bo moral »storilec« po telefonu opravičiti staršem in otrokom, ki se zaradi njega ne bodo mogli igrati, smo dogodek sklenili s sklepom, da bomo igrače čim prej vrnili. Do takrat se z njimi ne bo nihče igral. Kaj je vzrok za takšno vedenje? Saj mu vendar doma ne manjka igrač. Razlogov za krajo je več. Najbolj nasprotujoč si je ta, da imajo otroci vsega preveč in si domišljajo, da imajo pravico do vsega, kar si zaželijo. Drugi je želja po maščevanju staršem. Tretji je lahko dokazovanje pred vrstniki. Četrti je seveda otrokova želja...