Dvanajstletni otroci obravnavajo zadnjo Emo. Ocenjujejo nastop in oblačila. Ko se eden zajedljivo obregne ob oblačila pevke Alye, ga vprašam: »Pa ti poznaš kakšno pesem od Alye?« Odgovori, da ne. Rečem: »Kako, da ne poznaš nobene od njenih pesmi, kako se oblači, pa veš. Alya poje pesmi. Ti bi moral najprej vedeti kakšno njeno pesem, potem ocenjevati, kakšna pojava je.« Imam svoj prav. Nominalno in primarno je Alya pevka, se pravi, nekdo, ki poje pesem, nekdo, ki podaja uglasbeno poezijo. Toda jaz sem odrasel mož, ki ovrednoti in analizira pojave sveta. Otroci so bolj praktični. Svet vanje butne in oni ga vzamejo takšnega, kakršen je.

EMA je predvsem spektakel (lat. specto = gledam). Najprej hrana za oči. Ušesa so vključena nekako vzporedno, če ne celo naknadno. Ne poslušamo toliko pesmi, ki jo poje pevec, pač pa gledamo in ocenjujemo oblačila, masko, koreografi jo in dramaturgijo nastopa. Po železnem pravilu stopnjevanja dražljajev, ki je skupno vsej množični kulturi, zato...