O času veliko razmišljamo in tudi veliko govorimo. Navadno nam ga primanjkuje. Pogosto imamo občutek, da bi naredili veliko več, veliko bolje, da bi bilo naše življenje lepše, če bi ga imeli več. Pa ga imamo na voljo samo štiriindvajset ur na dan, sedem dni v tednu, tristopetinšestdeset dni v letu. Seveda pa ostaja uganka, koliko let. Od nas samih pa je odvisno, s kakšno vsebino bomo napolnili čas, s katerim razpolagamo.

Ugotavljam, da si skoraj sumljiv, če rečeš, da imaš čas. Če neprestano tožiš, da imaš dela veliko preveč, da ti zmanjkuje časa za vse, s tem dviguješ svojo pomembnost. Tako vsaj mislijo nekateri.

Potem pa se zgodi, da imaš naenkrat časa na pretek in morda niti ne veš, kam z njim. Zboliš in morda tedne, mesece ne moreš nikamor. Ostariš in moraš korak za korakom opuščati vse svoje dejavnosti. Mnogim se ob tem podre svet. Pa je res tako hudo?

Počutim se privilegirano, tudi zato, ker imam čas. To mi pomeni vrednoto, tega se ne da kupiti z den...