Glavna izkušnja s Cerkvijo pri nas je bila 50 let ta, da je Cerkev odstotna iz javnega življenja. Tudi v stari socialistični ustavi je bilo rečeno, da je vera tako zasebna stvar kot, denimo, posameznikova odločitev za kavo ali čaj, torej kot neka osebna preferenca, ki nikogar posebno ne zanima in nima širše relevantnosti. Seveda je bila Cerkev tudi dejansko izključena iz javnosti in ljudje so se na to navadili. Ko pa je ta prepoved pojavljanja Cerkve v javnosti nehala veljati in je delovanje v javnosti postalo ena od štirih bistvenih dimenzij verske svobode, so bili ljudje pri nas še vedno navajeni, da gledajo Cerkev v javnosti, kot da je ne bi smelo biti tam. Poleg tega je tu še ločitev Cerkve od države, ki jo mnogi pojmujejo enako kot včasih. Vendar pa ena beseda v določenem kontekstu nima enakega pomena kot ista beseda v drugem kontekstu. Recimo, v času socializma so tudi govorili, da smo demokratični. Beseda demokracija takrat in danes ima drugo vsebino. Tudi ločitev Cerkve od d...