Vprašanje splava je vedno, ko se ga tako ali drugače dotaknemo, praviloma prežeto z burnimi odzivi za in proti. Kar je navsezadnje prav, saj gre za občutljivo etično vprašanje, ob katerem nihče ne bi smel biti ravnodušen.

Zakaj znova načenjamo to že večkrat obravnavano tematiko? Že božična skrivnost božjega učlovečenja bi bila dovolj tehten razlog za tak premislek, neposreden povod zanj pa je pravzaprav nedavno pismo ogorčenega bralca v enem izmed slovenskih dnevnikov, v katerem je opisal svojo izkušnjo, ki jo je doživel kot udeleženec priprave na krščanski zakon. V sklopu te priprave je duhovnik zbranim parom, kot lahko razumemo iz pisma, govoril o pogledu krščanske antropologije na človekovo spolnost in na svetost življenja. To stališče je duhovnik med drugim ponazoril z branjem pisma nerojenega otroka, v katerem je, kot beremo v objavljenem odmevu, »omenjal pojme, kot so spočet v ljubezni, spočet v epruveti, da ne želi biti posledica, ker je odpovedala kontracepcija,...