Zima je prišla na svet, zravnala kotline, pobelila polja in pota ter k streham prižgala ledene sveče. Noči so bile mesečne in mrzle in jasne kakor gorska voda.

V taki noči je Jezuščku postalo dolgčas po ljudeh, ki so samevali po zametenih vaseh. Tedaj še ni bilo kakor danes. Gozdovi so se širili še na vse kraje, vasice so bile stisnjene v ozke doline in raztresene, da je bilo dan hoda od ene do druge.

Marija je videla, da je sinu dolgčas. Mehko ga poboža po licih.

»Kaj je, sinko moj? Po ljudeh se ti toži, ki hodijo po zametenih vasicah.«

Prikima sin in nasmehne se Marija. Nič ne reče, čez rame vrže svoj modri plašč, še sinku ga ogrne in že gresta proti nebeškim vratom. Globoko se prikloni nebeški ključar. Oblak že čaka onkraj praga.

Angelci mahajo v slovo, zvezde trepetajo, kakor bi se hotele odpeti od svoje večne poti in pohiteti k zemlji.

Oblak se spušča navzdol, postaja oblaček, lučka.

Zamrmra nebeški ključa...