»Partir c’ est mourir un peu … Ko odideš, malce umreš …« Po petih letih razmišljanja o javnih stvareh se morda smem obrniti nazaj in osebneje pogledati na zapisano brez slabega občutka in brez strahu, da boleham za občutkom pomembnosti. Še toliko bolj, ker se s slovesom od pisanja teh kolumn po čudnem naključju – če seveda verjamemo v naključja! – časovno ujemajo neustavljivi zunanji in notranji prelomi v osebnem svetu, korenine javnega življenja pa so zmeraj globoko osebne.

Ali sem v resnici zapisoval tisto, kar sem želel? Ne govorim o zunanjih, uredniških pritiskih; nikoli nisem izkusil nobenega, še sugestije ne. Gre za veliko globlje vprašanje: ali sem pisal tako, da sem bil prav razumljen? To vprašanje dejansko sega še globlje: ali sem res vedel, kaj hočem? Ali ni moje življenje v resnici nekaj drugega, kot mislim, da je? Vprašanja, vprašanja, s katerimi ostajam sam, ko premišljam o odgovorih: večinoma lepih, a gotovo so bili tudi drugačni, kritični, morda celo jezni,...