Na začetku letošnjega adventnega časa se ne sprašujem o Jezusovem rojstvu v meni, temveč o tem, kam naj grem in kako naj ga počakam. V nekem trenutku sem sam pri sebi izrekel vprašanje: »Dragi Jezus, kaj naj storim, da bo čakanje pričakujoče, pričakovanje radostno in veselje popolno?«

Vsake toliko zahajam v kapelo, kjer imam tako rekoč svoje stalno mesto in kjer so me v prvih decembrskih dnevih begale misli, da sem težko lovil nit, kaj šele, da bi odkril, kako naj pričakam njegov skorajšnji prihod.

Obenem pa sem v tem negotovem stanju opazil, da nedaleč od mene stoji kip drage Matere, pa sem si rekel, da jo bom povabil v svojo raztreseno molitev. Bil je samo lesen in lepo pobarvan kip, vendar sem dobil občutek, da so ga izdelale občutljive roke. Imela je modro obleko, miren obraz in dolge lase, skratka Marija, kot sem jo vajen. Pa vendar: pred njo se je rodil zametek misli,...