»Sem res pametnejši od Cerkve?«
»Sem res pametnejši od Cerkve?«
V knjižni žetvi Josepha Ratzingerja se mi zdi najprivlačnejše – meni kratkomalo očarljivo – njegovo delo »Iz mojega življenja«. Gre pač za avtobiografijo, se pravi za njegovo življenjsko zgodbo, bogato ne samo intelektualnega, ampak tudi človeškega gradiva.
Tukaj ne bi govoril o tem delu, ampak se samo ustavil ob nekem drobcu v njem. Izpostavil bi dogodek, katerega sporočilnost utegne biti zanimiva tudi za naš slovenski katoliški prostor.
Gre za vprašanje dogme. Ta beseda je za ušesa modernega človeka neznosna, potem ko se je sam vdal dogmam Hitlerja in Stalina. Neznosna mu postane, če gre za krščansko dogmo.
V omenjeni avtobiografiji Ratzinger pripoveduje, kako kot bogoslovec s svojimi sošolci vred dogme ni dojemal kot zunanjo spono, ampak kot »živi izvir, ki je omogočal spoznanje sploh« (v prav tako pozitivnem smislu je dojemal celibat).
Zadnja dogma, ki jo je katoliška Cerkev razglasila, je bila...
Tukaj ne bi govoril o tem delu, ampak se samo ustavil ob nekem drobcu v njem. Izpostavil bi dogodek, katerega sporočilnost utegne biti zanimiva tudi za naš slovenski katoliški prostor.
Gre za vprašanje dogme. Ta beseda je za ušesa modernega človeka neznosna, potem ko se je sam vdal dogmam Hitlerja in Stalina. Neznosna mu postane, če gre za krščansko dogmo.
V omenjeni avtobiografiji Ratzinger pripoveduje, kako kot bogoslovec s svojimi sošolci vred dogme ni dojemal kot zunanjo spono, ampak kot »živi izvir, ki je omogočal spoznanje sploh« (v prav tako pozitivnem smislu je dojemal celibat).
Zadnja dogma, ki jo je katoliška Cerkev razglasila, je bila...