»Jaz verjamem v našo ekipo!« je kar naprej ponavljal z žarečimi očmi veliki zmagovalec lanskoletnih lokalnih volitev Zoran Janković; ta refren je bil pravzaprav eden redkih stavkov, ki jih je bilo pri ekspresni, sunkoviti in obenem medli dikciji županovih izjav sploh mogoče jasno razločiti. V spretno sestavljenem govoru na proslavi Dobrodošlica evru smo iz ust predsednika vlade slišali, da so za uresničitev vsakih sanj potrebni upanje, vera in pogum. Ko bi imel prostor, bi lahko še in še nizal podobne izjave družbenih korifej, ki pričujejo o tem, kako mogočen vzvod uspeha na vseh ravneh sta »božji kreposti«, kakor imenuje vero in upanje Katekizem katoliške Cerkve. Celo življenje praktičnega vernika ekonomizma in območje evropolitične pragmatike sesata vitalne sokove iz, se razume, radikalno sekularizirane oblike vere in upanja, ko njun »izvor, nagib in neposredni predmet« ni več Bog« temveč, denimo, Zoran Janković verjame in upa kar sam vase. Značilno pa je, da v takšnih vita...