Nekoč je bil v naših krajih razmeroma močno razvit rečni promet. Zanj so najprimernejše lenobne ravninske reke, ker pa teh pri nas ni veliko, so se morali brodniki spopasti tudi z brzicami, skalnimi čermi in deročimi ožinami. Sčasoma so nevarnejše kraje očistili in uravnali, na bregovih pa so uredili steze za ljudi in živino, ki so ladje in čolne vlekli proti toku. Dr. Josip Mal v Zgodovini Slovenskega naroda opisuje, da je nad Zagorjem ob Savi eno ladjo vleklo do 27, ob naraslih vodah pa do 50 mož. Po letu 1840 je ljudi zamenjala živina. Pri srednjem vodostaju so za eno ladjo zapregli sedem jarmov volov, na najbolj deročem odseku pa celo 21.

V začetku 19. stoletja so sklenili, da bo po Savi med Zalogom pri Ljubljani in Siskom na Hrvaškem vozila poštna ladja, ki bo na krov sprejemala potnike in blago. Plovba do Zagreba naj bi predvidoma trajala tri dni, do Siska pet, v približno štirinajstih dneh pa naj bi se ladja vrnila v Zalog. Takšno potovanje bi bilo resda razme...