»Glas vpijočega v puščavi: Pripravite Gospodovo pot, zravnajte njegove steze« (Mt 3,2).

Na drugo adventno nedeljo naletimo na orjaški lik Janeza Krstnika. Če je prerok Izaija v preroškem videnju spregovoril o glasu vpijočega v puščavi, pa pravzaprav ni vedel, o čem govori, je zgodnjekrščanska misel ta glas poistovetila z Janezom Krstnikom. Pred nas stopi krepki mož, ki se hrani s tem, kar mu nudi narava, oblečen je v živalsko kožo, spominja nas na človeka iz obdobja stvarjenja sveta in človeka. Množice privlači predvsem s svojim močnim in razločnim glasom, z golo besedo. Tu, ob Jordanu, v naravi, je nekaj, česar ni v bogatem in civiliziranem Jeruzalemu, kjer vladajo vzorno obredje, močno romarsko središče, zakoni, strukture civiliziranega in kulturnega življenja. Geografija pomenskega središča se je prestavila v puščavo. Le kaj tako privlači ljudi, da prihajajo k Janezu iz Jeruzalema in iz vse Judeje in iz vse pokrajine ob Jordanu?

Prvinskost, jas...