Mirko Simončič, salezijanec, župnik v Šentrupertu in trebanjski dekan


V času, ko se pogovarjava in bodo bralci Družine prebirali te vrstice, ste ravno na polovici misijona. Kakšen je duhovni utrip v trebanjski dekaniji?

Utrip je povečan, skoraj do maksimuma! (nasmeh) Odziv župljanov je izredno lep. Župnije kar nekako tekmujejo – zdrav tekmovalni duh je to! – med seboj, kje bo boljši obisk, odziv, kje bo večji utrip, če že hočete tako.


So že tudi konkretni sadovi?

O teh bova govorila čez leto ali več, velja?! Zase lahko rečem, da doživljam izredno milostne trenutke, ko obiskujem župnije. Ljudje so misijon vzeli bolj zares, kot smo si duhovniki lahko samo predstavljali. So, tudi konkretni sadovi so že! Ljudje, ki so bili v medsosedskih sporih, so se pobotali med seboj – kar za nekaj takšnih primerov sem že slišal. Pari, ki so bili že več let poročeni samo civilno ali pa še to ne, so prišli do župnika, da se želijo poroči...