Sivi poznojesenski dnevi so zaradi pričakovanja Miklavževega prihoda med najlepšimi v letu. Otroci se z lesketajočimi očmi sprehajajo po sanjskem svetu želja in ugibajo, kaj bodo dobili, njihova domišljija pa prekipeva od resnobnih vprašanj. Kolikokrat bodo šli še spat? Kako bo Miklavž vstopil v zaklenjeno hišo, kje bo dobil darila, kako bo prišel iz nebes, ali potuje hitreje od letala, da lahko v eni sami noči obišče toliko otrok, zakaj noče, da bi ga videli? Beseda Miklavž ima v teh dneh skoraj čudežno moč. Zaradi nje se trma in upornost hipoma razblinita v nič, zvečer so igrače lepo pospravljene, obleka zložena, zobje pa umiti, kot bi mignil.

Pred poldrugim stoletjem ni bilo veliko drugače. »Mala punčika je že več dni bolj ubogljiva, spravlja v red to in uno, pomaga materi, kar in kjer koli le more in jo celo večkrat poboža, kar je bila prej le redko storila. Majhen deček gre iz šole koj domu in pripovedava, kako priden, da je bil, in da...