Tudi če ne bi bilo nobenega sejma, na kakršnih je mogoče dobesedno utoniti v knjižni povodnji, bi kazalo reči besedo dve na račun knjige, tega že resnično starega vmesnega člena med človekom kar tako in človekom, ki se zaveda smiselnosti vsega bivajočega. Knjiga je njegov res že zelo priletni posrednik – medij. A ne več edini!

Povezujemo jo s stopnjo kulturnosti tako posameznika kot naroda. Radi se pohvalimo s Trubarjem in njegovimi somišljeniki protestanti, davnimi pisci nabožnih knjig, in ne pozabimo dodati kako pikro na račun menda trinajstih visoko naloženih voz njihovih knjig, ki jih je dal požgati ljubljanski škof gorčično ostrega imena. Koliko je bilo slovenskih in koliko nemških, o tem se baje ni umestno spraševati, kajti šlo je vendar za plamene, ki so spremenili v puhasto sapo pepela velik napor človekovega uma in volje in dela. Prve knjige so nam protestanti napisali predvsem zaradi vere; knjiga je bila hitra pomoč, da bi se reformirano krščanstvo laže razširilo....