Ko se mesta že bleščijo od okrasja in si trgovci manejo roke od najboljših dnevnih prodaj v letu, ko se vrstijo predpraznična srečanja in radijske postaje prehitevajo čas z vrtenjem božičnih pesmi in popevk, se kar samo ponuja vprašanje – čemu vse skupaj? Zato, ker potrebujemo nekaj prijetnih čustvenih dražljajev, pa čeprav so le nekaj trenutnega? Ker smo navajeni na vsakoletni ritual in se mu tudi tokrat ne želimo odreči? Zdi se, kakor da smo omamljeni, uspavani v površinskosti in hitenju predprazničnega časa.

»Ura je že, da se zbudite iz spanja,« kliče božja beseda prve adventne nedelje. Vabi nas, da se prebudimo iz zagledanosti v zunanji blišč, uspavanosti v nešteta bolj ali manj nepomembna predpraznična opravila, ujetosti v medijski trač ter konfliktne in senzacionalne zgodbe, pa tudi iz vsega tistega, kar nas uspava notranje, v nas samih. Obstaja tudi drugačno spanje, spanje ravnodušnosti, mlačnosti pomilovanja sebe, pravi Catherine Doherty, ki nam preprečuje, da bi se...