Pred časom nas je razburila novica, da je profesor s Fakultete za družbene vede svoje študente poslal v cerkve poslušat, kaj bodo duhovniki (in menda tudi verniki) med mašo in po njej govorili. Da se je to zgodilo ravno na volilno nedeljo in ker je profesor čisto slučajno tudi podpredsednik stranke, ki je, ne tako slučajno, zrasla iz nekdanje Zveze komunistov, je zadevo seveda samo še poslabšalo. Da ne bo pomote: dobro vem, kam čigav pes taco moli in kdo koga voli, toda zakaj tolikšno razburjenje? Kaj nam je profesor hudega storil?!

Koliko je bilo teh študentov? Pet? Deset? Dvajset? Sto? Recimo, da jih je bilo deset. Profesor je poslal deset mladih ljudi v cerkev in mi smo zavpili: »Hop! Špijoni! Banda komunistična, takoj ven!« Mar počnemo v Cerkvi in naših cerkvah kaj takega, česar bi se morali sramovati, kar bi morali skrivati in skriti? Mislim, da ne! Zakaj torej tolikšno razburjenje?! Profesor je storil to, za kar se v naši pastorali trudimo iz dneva v dan, za kar molim...