»Bodite torej budni, ker ne veste, katerega dne pride vaš Gospod!« (Mt 24,42)

Danes je sobota. Ponavadi se ob sobotah po zajtrku hitro lotim čiščenja hiše, da kasneje lahko opravim še kaj drugega. Ko začnem pospravljati v prvem nadstropju, mi misli kar hitro uidejo k evangeliju 1. adventne nedelje, ob katerem se mudim zadnji teden v premišljevanju in molitvi.

Govori mi o tem, da je treba biti pripravljen na Gospodov prihod. Buden. Ker ne vemo, kdaj bo prišel. Vemo le, da nas bo s svojim prihodom presenetil. Pri čisto vsakdanjih opravkih, kot je na primer sedaj to moje čiščenje, me prešine. Ali pa pranje, likanje, kuhanje, pomivanje ... delo za računalnikom, seja, obedovanje, gledanje televizije, nakupovanje, vožnja, hoja, počivanje, spanje ... Pa molitev? Gospod nič ne omenja, da naj bi bil kdo ob njegovem prihodu v templju ali v shodnici. Molitev je seveda potrebna, vendar mi sedaj Gospod želi sporočiti, da je pomembno še nekaj drugega. Kaj?
...