Na zelo ozki stezi, ki je vodila po vrhu prepadnega grebena, sta se srečala dva popotnika. »Stopiva vsaksebi in previdno zleziva drug mimo drugega.
Kaj pa hočeva?« je rekel prvi.

»To je samo tvoje mnenje,« je odvrnil drugi. »Po mojem pripada cela pot meni, zato hočem, da se mi umakneš.« »Se hecaš? Kam pa naj grem? V prepad?
Ne, ne bom se ti umaknil!« Odločnost v glasu prvega se je komajda prebijala skozi osuplost. »Tako torej: posmehuješ se drugačnemu mnenju?« je bil priseben drugi: »Še na pamet ti ne pride, da bi spoštoval mojo drugačnost! To je napad na svobodo mišljenja! Proč s tabo!« je s povzdignjenim glasom planil v prvega. In tako se je začel prečuden boj: svoboda drugega je bila branjena tako, da je bil ta drugi, ki je ogrožal drugačnost s tem, da je bil, pahnjen v prepad.

To je, kot ste seveda uganili, podoba Slovenije in osvobodilnega boja po tranzicijsko, in še prav nič karikirana. Nismo v deželi, kjer bi se učili čisto novo poštev...