Tudi jaz sem v teh dneh vsa zavita v žalost, ne morem se potolažiti. Poleg tega pa me tako silovito spremlja občutek grozovite krivde, ki me dobesedno izžira. Le zakaj sem hitela, zavila v tisto usodno ulico, zakaj nisem raje umrla jaz.



O tej nesreči razmišljate vsak dan. Vsepovsod vas spremljajo krute slike. Sprašujete se, kaj bi bilo, če ne bi tako hiteli. Mudilo se vam je, zato ste iskali bližnjico. Za vse, kar se je zgodilo, niste krivi. Naredili ste vse, kar je bilo v vaših močeh. Niste mogli vedeti, da bo vinjeni voznik z vso silo pridrvel na cesto. Naj vam izrečem iskreno sožalje in da globoko sočustvujem z vašo bolečino, pa tudi z bolečino vašega moža in vaših dveh preživelih otrok. Tudi njim je gotovo zelo hudo. Najbrž o tem ne govorite, saj je smrt otroka nekaj najhujšega. Hčerko pogrešate. Pogrešate njen nasmeh, njeno govorico ter njena pre...