»Vsi vas bodo sovražili zaradi mojega imena, toda niti las z vaše glave se ne bo izgubil« (Lk 21,17–18).


Pred kratkim sem bila na jubilejnem srečanju srednje šole, kjer je bilo ganljivo in prisrčno. Življenjske zgodbe sošolk in sošolcev so se me dotaknile, saj so vse bolj ali manj prepletene s preizkušnjami. Z močnim stiskom roke, objemom in besedami: »Tebe sem si najbolj želela videti,« me je pozdravila sošolka, ki je v meni pustila grenko sled. Razumeli sva se, čeprav je bil moj svet vrednot povsem drugačen. Ona je bila drzna, jaz previdna, obe pa sva se radi smejali na tuj in na svoj račun. Spomnim se, da je bilo med odmorom. Prisedla je k meni še z dvema in mi rekla: »No, nam boš povedala, kako je bilo na tistih duhovnih vajah, kamor hodiš? Nas zanima, veš.« Začutila sem, da niso prišle z resnim namenom, da se norčujejo iz moje vere. Bilo mi je neprijetno, bilo me je sram, a sem se v trenutku odločila, da odgovorim z vso resnostjo. Malo so se nasm...