Generacijam, ki so odraščale ob Palčku Smuku in ob pripovedovanju babic in dedkov, je bilo marsikaj prizaneseno
![]()
Generacijam, ki so odraščale ob Palčku Smuku in ob pripovedovanju babic in dedkov, je bilo marsikaj prizaneseno. Nobene pošasti jih niso strašile in skakale iz omar in izpod postelj ali prežale pred vrati in lovile prestrašene krike otročajev. Še tiste grozljive zgodbe, ki so jih znale tako zaneseno pripovedovati babice, so se vedno končale dobro. Danes pa so še nekatere otrokom namenjene risanke strašljive, da o tistih, namenjenih odraslim, ne govorimo. Strah pred navideznimi pošastmi je lahko za otroka prava mora. Sploh, če še ne zmore ločiti med resničnostjo in navideznostjo. Če ste že kdaj opazovali otroka z veliko domišljije pri igri, ste lahko videli, kako resničen je lahko zanj svet iz lutk in igračk. Zakaj potem tudi pošasti ne bi bile resnične? Vsak strah seveda ni slab. Na cesti je že prav, če je otrok previden, morda tudi iz strahu, da ga ne povozi avto. Ali da slepo ne zaupa tujcem. Kaj storiti, če je otroka strah BUU-je...
