Polemikam o ljubljanskem škofu dr. Gregoriju Rožmanu (prav v teh dneh, natančneje 19. novembra, se spominjamo 48. obletnice njegove smrti) ni videti konca. Pričakovano in zaradi razveljavljene sodbe povojnega vojaškega sodišča tudi popolnoma razumljivo. Res pa je tudi, da se k besedi o njem javljajo poklicani in nepoklicani, pri čemer se zdi, da marsikdaj prevladujejo slednji, ko želijo na pokojnega škofa po dolgo privzgajanem pogojnem refleksu, ki se vedno znova sproži že zgolj ob omembi njegovega imena, navoziti še kakšno samokolnico gnoja več, kot jih je bil že deležen.


Morda pa bi bilo prav, da v takih okoliščinah vsaj h kakšni besedi »pripustimo« človeka, ki bi imel nedvomno največjo osebno in institucionalno korist od tega, če bi škofa Rožmana jasno in glasno obsodil in tako zatulil v povojni režimski rog. Ta človek je bil – Anton Vovk. Povojni generalni vikar ljubljanske škofije, nato njen pomožni škof in po Rožmanovi smrti ordinarij je bil na udbovsk...