Ti dnevi so zame še posebej težki. Potem, ko mislim, da je že vse v redu, se naenkrat spet pojavi bolečina in neznosna krivda, da nisem preprečil smrti svoje hčerke.


Hudo vam je, saj so se v vas spet prebudila vsa tista grozna občutja, ki jih še niste predelali. Za vami je verjetno veliko razmišljanja in neprespanih noči. Ko občutja izgube in krivde že nekoliko popustijo, se potem znova pojavijo v vsej silovitosti. Enostavno si ne morete pomagati, pa tudi nikogar nimate, s komer bi ta občutja delili.

Najprej morate vedeti, da v nobenem primeru niste mogli preprečiti smrti svoje hčerke. Bila je nesreča, ki je niste mogli predvideti. Hčerko ste z najboljšimi nameni spodbujali, naj gre na izlet s šolo. Če bi vnaprej vedeli, kaj se bo zgodilo, je gotovo ne bi zjutraj pospremili v šolo. Sedaj se neznosno krivite, kot da bi vedeli oziroma morali vedeti, kaj se bo zgodilo tistega krutega dne, ki ga...