Opravljal je službo čuvaja neposredno v postojanki ali v zemljanki na Selevški planini. Ob koncu vojne se je skupaj z drugimi člani posadke umaknil na Koroško. Ker Slavka danes ni več med živimi bi – ob 62. obletnici njegove vrnitve – rad kratko predstavil, kakšna je bila njegova pot, preden se je vrnil k svojim staršem.

Umik domobrancev se je začel na njegov godovni dan, 7. maja 1945; prek Zadobja, Sivke in Pasje ravni v Škofjo Loko ter naprej proti Kranju, Tržiču in Ljubelju. V vasi Križe so doživeli prvi spopad. Padlo je nekaj granat, odprt pa je bil tudi močan ogenj iz strojnic. Naslednje težave so nastopile pri predoru Ljubelj in na prelazu čez Karavanke. Ustavili so se v Vetrinju in se namestili na polju ob samostanu. Prehrana v taborišču je bila skromna – enolončnica brez kruha. Čakali so, da jih prepeljejo v Italijo. Osemindvajsetega maja so dočakali odhod, vendar ne v obljubljeno smer. V taborišče so pripeljali avtobusi z angleškimi vojaki...