»Pustite mi to veselje, /da ljubim svoj narod, /da zanj, ki trpeti več noče, /trpim; /da zanj, ki bedeti več noče, /noč prebedim, /iz bedenja da kličem v tujino za njim, /naj se k jutru povrne. /Naj se povrne k samemu sebi, /k svoji besedi, /k svojim svetim navadam, /k veri, /k molitvi, /k daritvi naj svoji se vrne, /k daritvi vseh malih, /prezrtih, teptanih, /ponižanih vseh, /v tem le velikih, da ljubijo in so resnični!« A. Kuchling, Drava, povej, kje dom je moj?


Ziljsko dolino je pozlatila jesen.

Marijo, sopotnico od Celovca do Bistrice na Zilji, sem zaznaval kot živi leksikon Koroške, predvsem Ziljske doline. »Na zahodnem obrobju Celovške kotline je skalnati Dobrač, ki vabi v dolino Zilje. Proti jugu je Bistriška planina in Ojstrnik. Rož in Podjuna sta nam blizu, Zilja pa nam je nekje odmaknjena. V tej dolini, na zahodni jezikovni meji, se še sliši slovenska beseda in pesem...