Svečka na grob
Objava:
03. 11. 2007 / 23:00
Deli:
Čas branja:
5 minut
Nazadnje Posodobljeno:
30.10.2012 / 09:37
Svečka na grob
Irmo sem poznala še iz otroštva. Dolga leta se nisva srečali, zadnje septembrske dni pa jo srečam na vaškem pokopališču. Prisrčno se pozdraviva, malo pogovoriva in vsaka krene po svoji poti med grobovi.
Irmo sem poznala še iz otroštva. Dolga leta se nisva srečali, zadnje septembrske dni pa jo srečam na vaškem pokopališču. Prisrčno se pozdraviva, malo pogovoriva in vsaka krene po svoji poti med grobovi. Spomnim se njene pripovedi izpred petinpetdesetih let. Živo odmevajo v meni njene besede. So spomin na prvi november leta 1952. Takole je pripovedovala: »Sivo, hladno jutro je ležalo nad dolino, iz nizkih oblakov je rosilo. S staro mamo sva sedeli ob zidanem štedilniku, zatopljeni vsaka v svoje misli. Opazovala sem njen obraz, s katerega je v prazno strmel pogled, prek ustnic pa se je pogosto izlil globok, težak vzdih. Morala sem jo vprašati, kaj ji je, zakaj je tako žalostna, zakaj tako vzdihuje. Vrtala sem vanjo, naj mi pove, kaj jo tako žalosti.« Stara mama – Irma ji je rekla mama – je pogledala vnukinjo in skoraj šepetaje dejala: »Ko bi vsaj lahko prižgala svečko na njen grob, ko bi lahko obiskala pokopališče, kjer je pokopana tvo...
