Sveti Lenart, puščavnik in opat

Lenart se je na dvoru frankovskega kralja Klodvika I. že kot deček uril in vzgajal za viteza ter kasneje postal kraljev svetovalec. Na dvor je pogosto zahajal reimski nadškof sveti Remigij, ki je Lenarta seznanjal s krščanstvom, in to ga je tako prevzelo, da se je kmalu dal krstiti, se odrekel svojemu plemiškemu poreklu in bil kasneje posvečen v duhovnika. S svojim zgledom in besedo, zlasti pa s čudežnimi ozdravljenji, ki so jih bili ljudje deležni po njegovi priprošnji, je za krščansko vero pridobil tudi mnoge svoje vrstnike. Nadškof Remigij ga je posvetil v škofa in kralj ga je hotel imeti na škofiji blizu dvora. Lenart pa si tega ni želel, zato se je izselil iz Reimsa in najprej vstopil v samostan pri Orleansu, kasneje pa zaživel kot puščavnik. Naselil se je v gozdu pri Limogesu in tu preživljal čas v spokornosti in premišljevanju. Sčasoma se je glas o njem razširil in ljudje so začeli prihajat...