Medtem ko se na teh straneh pojavlja toliko bolečin in težav, pa se jaz ukvarjam s popolnoma drugačnim problemom, in sicer z osamljenostjo, ki me vse bolj muči. Nikomur ne bi bil rad v nadlego, sam pa tudi težko živim, še prav posebej v teh dneh.


Verjamem, da vam je hudo, zlasti v teh dneh, ko se ljudje kar zgrinjajo na pokopališča in tam, kot pravite, ne vedo, kaj bi zares počeli. Vas to moti, ker je tam vaše najbolj ljubljeno bitje, ki ste mu dali oziroma posvetili vse svoje življenje in jo zato sedaj močno pogrešate. Tako radi bi, da bi pokopališča ostala svet kraj, kjer bi se ljudje zares lahko posvetili spominu na svoje najdražje. Temu so posvečeni tudi ti dnevi in verjamem vam, da vam je hudo, ker v teh dneh ne morete v miru obiskati svoje žene, čeprav si to še tako zelo želite. Ob tem pa se verjetno zavedate, da v tem primeru zares ne morete nič konkretnega spremeniti, pa če bi še tako zelo radi. V tem sočustvujem z vami. Poleg tega je minilo samo ne...