»Kam pa, pravzaprav?« si potiho rečem sredi poti na Žale, medtem ko mi misli že begajo k večernim opravkom za službo. Bolj iz privzgojenega občutka, da je ob nekaterih priložnostih smiselno meditirati, kot iz spontane potrebe skušam v sebi razpihati vprašanje v tisti notranji nemir, za katerega sem vedno verjel,
da naznanja pravo življenje, pa čeprav le za nekaj trenutkov, v katerih sem postal ves občutljiv kakor odrgnjena koža, ko je bilo, kakor da se mi naenkrat odpirajo pozabljena ali pa sploh še neslutena čutila za tisto zunaj in tisto znotraj, kar je nedoumljivo postajalo eno ... A ne gre.

Kot že velikokrat, vse pogosteje, pravzaprav, tudi tokrat ne gre.

Kdo bi vedel, ali je to učinek let v biološkem smislu ali pa so nanosi vsakdanjosti, vztrajnih tokov dnevne rutine in projektnega prebivanja počasi čvrsto zamašili doživljajske pore. Recimo optimistično, da je to drugo. Nič nenavadnega, da se kot postmoderen človek na poti na pokopališče ne vzdramim. An...