»Njegova podoba je še vedno pred menoj. Hodim po njegovih stopinjah.« Tako so zvenele besede mladega moža, s katerim sva se pogovarjala o smrti njegovega očeta. »Verujem, da je še vedno z nami. Upam, da v nebesih.«

Ali mu je zaradi tega kaj laže? Ali kaj manj skeli bolečina izgube? Ali ne bi bilo pristno krščansko veseliti se rojstva svojih ljubih za nebesa? Zakaj potem toliko žalosti in solza? Mar naše vere v posmrtno življenje ni niti za gorčično zrno?

»Na nek poseben način sva sedaj še bolj povezana. Med nama ni več nekdanjih napetosti. Kot bi si zrla iz obličja v obličje brez kakršnih koli mask. Molitev naju povezuje. V božji Ljubezni pričakujeva snidenja,« je nadaljeval in obraz mu je zasvetil v notranji svetlobi pričakovanja presežnega.

Prav zanimivi in svojevrstni so rezultati sodobnih raziskav človekove vernosti. Veliko več jih verjame v obstoj Boga kot v posmrtno življenje. Kot da bi se to dvoje razlikovalo. Kako izpraznjena je vera, ki človeka po...