Dr. Ivan Merlak (foto: Tamino Petelinšek)

Ko pomislim na kanonika Merlaka, na ustvarjalna snidenja z njim na uredništvu Družine, se mi porodi misel ruskega literarnega teoretika Visariona Bjelinskega: Dobro je biti učenjak, pesnik, vojak, zakonodajalec in podobno, a je hudo, če pri vsem tem nisi tudi človek. Merlak je bil dober in plemenit človek, mehak in ljubezniv, a nikoli čez mero. Ko si prikličem v spomin njegovo pisno in govorjeno besedo, me spet spreletijo besede Ivana Cankarja: Človek se podpiše na vsako stvar, ki se je dotakne. Ne poznam ne članka, ne razprave, ne zasebnega pogovora, ne bogoslužne homilije, iz katere ne bi dihala njegova zvestoba evangeljski blagovesti, Cerkvi, duhovniški karizmi, njegova iskrena ljubezen do sočloveka in globoka pripadnost duhovnim vrednotam slovenskega naroda. Ko se zagledam v panoramo slovenskih duhovniških likov, me zaposli misel Slavka Gruma: Vsak, prav vsak ima na sebi kako posebno...