Kdor že površno spremlja dogajanje v slovenskem javnem prostoru, ve, da se Cerkev v njem praviloma pojavlja v negativni, polemični, odklonilni … luči. Razveljavljena sodba zoper škofa Rožmana, ki je pravno in vsebinsko gledano nedolžen človek, poskrbi za to, da borčevski predsednik in plejada njegovih nazorskih sopotnikov v »stari dobri« maniri partijskega sovražnega govora obračunava z njim in s Cerkvijo; legitimna prizadevanja staršev in ustanoviteljev katoliških šol, da bi bili otroci v njih enakopravno obravnavani z otroki v državnih šolah, so predstavljena kot frontalni napad na kakovost šolskega sistema; obrobna maša za pravnike ob začetku akademskega leta je medijsko naslikana kot poskus katoliškega lomljenja neodvisnosti sodstva, maša za policiste pa kot podjarmljanje državnega represivnega aparata.

Našteli smo le nekaj cvetk in cvetobera zahtev, da bi morali med Cerkev in družbo sezidati zid, prek katerega ne bi bilo mogoče tako rekoč nikakršno sodelovanje. Toda to...