Ko sem se skoraj mesec dni po velikih poplavah v naši župniji Železniki nekega večera pogovarjal s pevci o tem, ali je ta naravna nesreča kaj povezana z njihovo osebno vero ali ne, smo si bili edini predvsem v tem, da so nas ti dogodki malo predramili, nas vzdignili iz vsakdanje samoumevnosti in nam približali našo realnost – človeško minljivost. Vsi smo videli, kako so sile narave v nekaj popoldanskih urah tistega torka vse naše življenje obrnile na glavo. Kar se je dopoldne zdelo neodložljivo, je popoldne postalo čisto nepomembno.


Foto: Tamino Petelinšek

Sam sem se dan po poplavah, v sredo, vračal z duhovnih vaj in že nekaj kilometrov iz Škofje Loke proti Železnikom sem na prostranem polju zagledal razmetane hlode neobičajnih velikosti, ki so pričali o razsežnosti in nepredstavljivi moči ujme. Pred vstopom v mesto se je nad cesto dvigal prah in dim, iz katerega so od časa do časa pripeljali gasilski ali vojaški av...