»Povedal jim je še priliko, kako morajo vedno moliti in se ne naveličati« (Lk 18,1).

Občudujem ljudi, ki jim dan za dnem med prsti polzijo jagode rožnega venca. Molijo, molijo in se ne naveličajo. Spomnim se, kako nas je kaplan v mladinski veroučni skupini navduševal za molitev rožnega venca. Vsakemu je prinesel z romanja v Rim rožnovenski prstan. Bilo je tako nenavadno, a nadvse modno, saj so me v šoli radovedno spraševali, zakaj nosim bodičast prstan. Pa se je začelo, počasi, a vztrajno. To vidno znamenje na prstu me je spodbujalo, da sem ga med vožnjo z avtobusom vzela v roke in začela moliti. Prvo desetko za uspešen dan v šoli, drugo desetko za srečno vožnjo, tretjo za mamo, ki praznuje rojstni dan, pa za prijateljico, ki je v stiski, in že sem morala končati, saj smo se pripeljali na cilj. Kar naenkrat je bilo v mojem srcu mnogo ljudi, ki so potrebovali molitev. Kupila sem si zvezek in si vanj zapisovala, za koga naj molim in za kaj me je prosil. Ko d...