»Pa Bog ne bo pomagal do pravice svojim izvoljenim, ki noč in dan vpijejo k njemu?« (Lk 18,7)

Bog je položil v nas nekaj, česar pravzaprav ne znamo imenovati. V našem telesu in v naši duši je, kar noč in dan kliče. V vsakem človeku je skrita temeljna, sto klafter globoko zakopana potreba po božjem, svetem, pravičnem. Največkrat se je ne zavedamo ali jo samo delno čutimo in odkrivamo. »Izvoljeni, ki noč in dan vpijejo k Bogu«, so globoko v nas. To je tisti skriti del nas samih, neslišno klicanje, skrita molitev, nenehna hvalnica Bogu življenja. Ne more utihniti ne pri svetniku, ki mu je ta skriti del življenja vsaj deloma prešel tudi v zavest, kot tudi ne pri zločincu, ki je obsojen na smrtno kazen. Iz ječ in taborišč se po tem neprestanem notranjem klicanju dviga pesem trpljenja, želja po odrešenju, podobno, kot se zahvalna molitev svetnikov dviga v nebeška obzorja.

Vsak človek je zato »izvoljen«: od Boga izbran in poklican, da postane hval...