Ljudi, ki danes s svojo plačo komaj zvežejo začetek meseca s koncem, pravzaprav sploh ne zanima, zakaj so se cene kruha in drugih osnovnih živil povišale tako nesramno in navkljub vsem obljubam, da se ne bodo. Ne zanima jih, ali gre za »pravo« inflacijo ali le za usklajevanje domačega življenjskega standarda z evropskim. Prav tako jim je malo mar, če se po smetnjakih bogatih družin valjajo štruce stran vrženega kruha in če se je hrana podražila »le« za eno škatlico cigaret na mesec, kot je zadevo slikovito ocenil predsednik vlade na nedavnem vladnem obisku na Koroškem. Ljudi sploh ne zanima, za koliko so se povišale cene pšenice in nafte na svetovnih trgih, niti za koliko so domače trgovske marže višje od evropskih.

Zanima pa jih, kdaj se bo gospodarski domači razcvet poznal tudi v njihovih denarnicah in zakaj se še ne pozna. Nemogoče je, da bi usklajevali le domače cene hrane z evropskimi, ne bi pa usklajevali tudi plače domačih delavcev z evropskimi. Prav tako je nemogoče...