V življenju smo velikokrat pred preizkušnjami: ali izbrati lažjo ali težjo pot.

Mnogi se ne obremenjujejo preveč in izberejo lažjo cesto, skozi katero se bodo s čim manj tegobami prebili. Ob tem mislijo le nase, na lastno dobro in lasten užitek. Ko pa se kaj zalomi, postane nepremagljivo, se sesedejo na tla in obupajo. Začnejo dvomiti in se spraševati: Zakaj? Zakaj sploh živim? Zakaj sploh živim, ko pa mi je Bog namenil tako težko življenje? Nekateri si zaradi obupa, jeze nase, na druge, na Boga zadajo zadnji udarec. Tem ljudem manjka spoštovanja. Vendar ne le spoštovanja do drugih, temveč do sebe.

Mislim, da ljubiti sebe pomeni imeti sebe rad takega, kakršnega si. Se spoštovati in dajati telesu in duši, kar potrebuje. Telesu hrano, pijačo, topla oblačila, rekreacijo ter duši počitek, zadovoljstvo, prijateljstvo, mir in dobro počutje. Da se zares ljubimo, moramo sprejeti sebe z vsemi napakami in slabost...