Spominjam se svojih prvih let študija metalurgije na Univerzi v Ljubljani. Študija nisem vzel resno in odgovorno. Pomembnejša mi je bila zabava, posedanje in popivanje po gostilnah in iskanje priložnostnega zaslužka z delom prek študentskega servisa. Eno leto lahko tako ali tako ponavljam, sem si mislil, sedaj pa lahko uživam. Po enem letu ponavljanja, ko sem se soočil z dejstvom, da mi po vsej verjetnosti ne bo uspelo izpolniti pogojev za vpis v drugi letnik, sem padel v resno življenjsko krizo. Ta me je pripeljala do spoznanja, da moram sprejeti odgovornost za svoje življenje. Pri tem mi je pomagala poezija Simona Gregorčiča »Življenje ni praznik«, ki je postala moja vsakdanja molitev. Ves svoj čas in energijo sem posvetil študiju in tako iz ene skrajnosti padel v drugo. Po treh letih uspešnega študija sem spoznal, da me to notranje ne osrečuje. Postal sem dejaven v študentskem društvu fakultete, kar je sicer zadovoljilo mojo željo po uveljavitvi, ne pa želje po duhovnosti in prip...