Že pred leti mi je znanec, zaposlen v trnovskem KUD-u France Prešeren, rekel, da ljudje ne marajo več biti samo obiskovalci predstav, ampak so veliko raje v njih sami udeleženi. To ni lokalna posebnost, temveč splošen družbeni pojav. Zdi se, da ni več pravega zaupanja v to, kar prihaja od zunaj, iz javnosti: pristno in resnično je le tisto, kar prihaja iz mene. Vendar pa ni dovolj, da govorim, igram ali plešem samemu sebi; moja zgodba mora biti povedana »skozi mikrofon« in odplesana na javnem odru, samo tedaj bo dobila smisel in – kar je pri tem bistveno – tedaj bom jaz sam čutil svojo smiselnost. Javni prostor že kaže posledice takega življenjskega občutja. Sociolog Zygmunt Bauman je proces preobrazbe javnosti opisal takole: »Zasebno kolonizira javni prostor, iztiska in podi vse, česar ni mogoče v celoti in brez ostanka izraziti v pogovornem jeziku zasebnih zadev, skrbi in prizadevanj. Posameznik, ki mu nenehno govorijo, da je gospodar svoje usode, ima malo razlogov, da bi pripisal...