Menu
Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Samota – cena smisla

Brane Senegačnik
Za vas piše:
Brane Senegačnik
Objava: 13. 10. 2007 / 22:00
Čas branja: 2 minuti
Nazadnje Posodobljeno: 10.10.2007 / 09:21

Samota – cena smisla

Že pred leti mi je znanec, zaposlen v trnovskem KUD-u France Prešeren, rekel, da ljudje ne marajo več biti samo obiskovalci predstav, ampak so veliko raje v njih sami udeleženi

Že pred leti mi je znanec, zaposlen v trnovskem KUD-u France Prešeren, rekel, da ljudje ne marajo več biti samo obiskovalci predstav, ampak so veliko raje v njih sami udeleženi. To ni lokalna posebnost, temveč splošen družbeni pojav. Zdi se, da ni več pravega zaupanja v to, kar prihaja od zunaj, iz javnosti: pristno in resnično je le tisto, kar prihaja iz mene. Vendar pa ni dovolj, da govorim, igram ali plešem samemu sebi; moja zgodba mora biti povedana »skozi mikrofon« in odplesana na javnem odru, samo tedaj bo dobila smisel in – kar je pri tem bistveno – tedaj bom jaz sam čutil svojo smiselnost. Javni prostor že kaže posledice takega življenjskega občutja. Sociolog Zygmunt Bauman je proces preobrazbe javnosti opisal takole: »Zasebno kolonizira javni prostor, iztiska in podi vse, česar ni mogoče v celoti in brez ostanka izraziti v pogovornem jeziku zasebnih zadev, skrbi in prizadevanj. Posameznik, ki mu nenehno govorijo, da je gospodar svoje usode, ima malo razlogov, da bi pripisal...

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.

Nazaj na vrh