Zadnji dopisi in vaši odgovori so me zelo vznemirili! Kaj res ne smemo obiskovati svojih staršev, naj se otrokom čisto odpovemo? Kaj pa tedaj, ko iščejo našo pomoč, naj jih preprosto zavrnemo?

Verjamem, da vas je pisanje o starših ter njihovih otrocih, ki so preveč povezani, tako da to moti njihov zakon in tudi družino, zelo vznemirilo. Vi imate povsem drugačno izkušnjo. Z vsemi močmi se trudite, da bi vaša hčerka končno zaživela in njena družina zadihala, a se njen mož ne premakne. Ni mu mar zanjo, še manj za njuno družino, saj samo dela in dela. Tako ima hčerka v vas edinega sogovornika, in to je vsekakor vredno pohvale. Verjetno pa se zavedate, da mora hčerka sama rešiti svoje probleme v svojem zakonu. Vi ji ob tem lahko stojite ob strani in ji pomagate. Kljub temu pa mora hčerka vedno znova oditi domov k svojemu možu in svoji družini in tam najti rešitev za vse zaplete, probleme ter za bolečino in razočaranje, ki ju doživlja. Gre namreč zanjo, za njenega moža in nju...