Andrej Jemec, župnik v Železnikih in Zalem Logu


Dva tedna je že od katastrofe, ceste so vsaj za silo očiščene, voda iz domov je izčrpana … Kaj pa njihove duše?

Ljudi je strah. Ranjeni so in rane se zdravijo počasneje, kot se sušijo podi in stene. Že dan po poplavi je posijalo sonce, k nam so prišli gasilci, vojaki, prostovoljci, v nas je bilo polno adrenalina. Vedeli smo, da moramo čim prej počistiti, kar se da. Nismo imeli časa razmišljati, kaj se nam je zgodilo. Danes je petek, torej deseti dan po nesreči, pa se mi zdi, da smo že kar malo pozabljeni. Prostovoljci in vojaki so odšli, zunaj pa spet dežuje kot iz škafa – do včeraj so mediji še »prežali« tu, kaj se bo zgodilo ob tem deževju. Ko so videli, da so vode v strugah, da ni nevarnosti za nove poplave, so odšli, nismo več »zanimivi«. Po šoku je zdaj čas nekakšne depresije, obupa, tudi otopelosti.


Kaj ljudje od vas, duhovnika, v teh dneh najbolj potrebujejo? ...