Sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja, o katerih zdaj pogosto slišimo govoriti, kako so že brstela od demokratičnega prebujanja, je v razred ene izmed slovenskih srednjih šol vstopila pomočnica ravnateljice: »Iz komiteja so me poslali, da vas vprašam, kdo izmed vas bi šel v Zvezo komunistov.« Ker na njeno ponudbo ni bilo nobenega odgovora, je razred kmalu zapustila, seveda z dostavkom, da tisti, ki bi se odločil sprejeti ponujeno čast, ve, kje jo lahko najde.

Te po svoje banalne, a z jasnim ideološkim predznakom (ki je vztrajal tako rekoč do bridkega konca nekega sistema) začinjene zgodbice sem se spomnil, ko sem te dni sledil razpravam o predlaganih spremembah šolske zakonodaje – zlasti o tisti spremembi, ki želi uvesti polno državno financiranje javno veljavnega izobraževalnega programa v peščici obstoječih slovenskih zasebnih osnovnih in srednjih šolah in še kakšni, ki si jo bodo noro pogumni ustanovitelji morda še upali ustanoviti. Noro pogumni trdim zato, ker je ta...