»... Nekoristni služabniki smo; naredili smo, kar smo bili dolžni narediti« (Lk 17, 10).

Jezus mi danes pravi, da mi zadostuje vera, drobna, kakor je drobceno gorčično zro, da bi lahko delala velike reči. Z njim, se razume. Jaz pa vedno znova mislim, da moram imeti veliko vero, da bi zmogla velike reči. Verovati, da me Bog ljubi in sprejema, kakršna sem. Da mi odpušča. Da me želi narediti tako, kot si me je on zamislil. Da ljubi in sprejema moje sestre in brate, ki smo skupaj na poti k njemu. Take, kakršne so. Da jim odpušča in jih vodi k odrešenju. Tudi preko mene. Da je ustvaril in vzdržuje to naše stvarstvo. Čudovito in nedoumljivo zapleteno. Da ga prav tako vodi k odrešenju – preko nas. Ob teh spoznanjih se večkrat prestrašim, zmanjka mi poguma in zaupanja in skupaj z apostoli trepetaje zaprosim: »Gospod, pomnoži nam vero!«

Jezus mi pravi, naj stvari ne zapletam. Zadostuje vera, ki je je za gorčično zrno. Kot zadostuje ščepec sol...