V trenutku, ko smo doživljali naravno katastrofo z uničenjem stanovanj, tovarn, komunalne infrastrukture, nam ni bilo preprosto biti prebivalci Železnikov in drugih poplavljenih krajev. Z vsakim novim dnevom pa nas je hrabrilo dejstvo, da našo stisko razume celotna Slovenija. Doživeli smo pomoč, ki je ne bomo pozabili, in zavezali smo se, da jo tistim, ki bodo pomoči potrebni, tudi vrnemo.

Ko je voda razdirala naša stanovanja in proizvodne prostore v Železnikih in ko so naplavine zasipale Zali Log, smo bili mnogi na delovnih mestih. Ko so nas mnoge vpoklicali med pripadnike civilne zaščite ali v gasilske enote, so se nam po glavi podile misli, kakšno je stanje v naših stanovanjih, koliko časa bo trajalo, da bomo lahko spet vzpostavili proizvodnjo v tovarni, kjer z delom preživljamo družine, in vsak sam se je moral odločiti, kako bo skupnosti, ki ji pripada, lahko najbolj pomagal. Da ob katastrofalni ujmi, ki v mestu izprazni stanovanja in kleti, s sabo odnese nad...