Že v mladih letih je koroški Janezek prebral množico leposlovnih knjig, večno prijateljstvo s knjigo je sklenil pri petih letih. Poglabljal se je v dela slovenskih klasikov, Cankarja mu je posojal slovenjegraški župnik Jakob Soklič; v delih genialnega Vrhničana je odkrival veliko ljubezen do trpečega slovenskega človeka in prelesti njegove domovine; Karla Maja je bral v nemščini. Hkrati z branjem se ga je polaščala želja, da bi kdaj še sam postal pisatelj. Postal je.

Prebrodil je začetne težave pisanja. Za proznimi prvenci leta 1948 (psevdonim Fran Brdnik) zbirke novel Pot iz noči (študentska Prešernova nagrada, 1949), Ure spomina, Plamenica (Kajuhova nagrada, 1981), povest za mlade Moj prijatelj Dane, kratka proza Mehiški orel, igrica Hrastov log, radijska igra Morda vohun (1982), nedokončana zgodba V izgubljenem boju. V izvirnih delih je obravnaval moralna vprašanja in etične zaostritve med drugo svetovno voj...