Rekviem zadnjemu Slovencu sem obhajal 23. decembra 1989. Takrat sem pokopal 91-letnega Južičovega Lipa iz Račič. Večkrat mi je zatrdil, da je zadnji Slovenec v Št. Petru na Vašinjah. Bil je eden tistih bistrih starčkov, ki ni samo trezno opazoval, kako se razvija družba, marveč je veliko bral, mislil naprej in skoraj preroško čuteč gledal v prihodnost – našo sedanjost. Nacisti so njega, njegove svojce in še devet drugih družin v fari izgnali ob izseljevanju koroških Slovencev. V starosti pa je trpel, ker so ga njegovi nečaki razumeli le, kadar se je z njimi pogovarjal nemško. In domača materina beseda je onemela …
Videl je, da se podobno razvijajo tudi druge družine, ki so bile izseljene. Torej se je imel za zadnjega Slovenca. Priznam, da mu pred dvajsetimi leti nisem hotel verjeti, da bi to utegnilo biti tako resno. Našteval sem mu, kje vse vendarle še govorijo slovensko. A on mi je začel pripovedovati, kako je ta ali oni »zgo...