Ob letošnjih božičnih praznikih sem spet prejela precej pošte. Tiste »ta prave«, klasične. Pa tudi tiste prek elektronske pošte. Še vedno zelo cenim pismo, napisano z roko, saj je zanj potreben cel »obred«: poiskati moram primeren list papirja in kuverto, ustrezno pisalo, napisati nekaj, kar bo vsebinsko bogato, obenem pa tudi primernega videza, prilepiti znamko, odnesti pismo do nabiralnika ... In ko pismo prejmem, se ta »obred« nadaljuje: obišče me poštar in mi v nabiralnik vrže pošto. Če sem doma, hitro tečem pogledat, kaj je prišlo, in se nadvse razveselim pisma, naslovljenega name. Še posebno, če je osebno pismo, napisano z že dobro poznano pisavo, ki mi ga piše znanec, sosestra, prijateljica, mama ... Mamino je napisano z že nekoliko tresočo roko, ampak z veliko ljubeznijo. To vem. Zato je zame še posebno dragoceno, skoraj nekaj svetega. Kliče mi v spomin neko drugo pismo, napisano s še večjo ljubeznijo, Sveto pismo.

Sveto pismo. V pergamentnem zvitku ga je v nazarešk...