»Kot eden izmed samo šestih poslancev sem član Evropskega parlamenta že od prvih neposrednih volitev leta 1979. Ko bi mi bil kdo junija 1979, pred tistimi prvimi volitvami, rekel, da bom doživel – in na tistih področjih, kjer ima parlament pristojnosti, o tem tudi odločal –, da bo nekoč zaživel skupni evropski trg (ni sicer še v celoti, a se temu bližamo), da bomo imeli skupno evropsko valuto, da bo Evropski parlament pri 75 odstotkih evropske zakonodaje odločal enakopravno z Ministrskim svetom, da se bo 3. oktobra Nemčija v svobodi vnovič združila in da bodo 1. maja 2004 tri države, ki so bile nekoč pod sovjetsko okupacijo, namreč Estonija, Litva in Latvija, poleg nekdanjih držav varšavskega pakta Poljske, Češkoslovaške (danes Češka republika in Slovaška) ter Madžarske in Slovenije, postale članice Evropske zveze in tako članice skupnosti naših vrednot, bi se bil moj odgovor glasil: to so lepe sanje, vizija, čudovito upanje, toda bojim se, da za časa mojega življenja to ne bo tudi...